Kar 24 članov ŠD 3ŠPORT se je udeležilo 23. septembra prvega Ironmana 70.3 v Kopru, posamično ali v štafeti. Darko, Benjamin (Beno), Igor in Bernarda so nam zaupali svoje vtise in doživljanje. Čestitke vsem!
Fotografije pa si lahko ogledate v GALERIJI.
Darko Zgonc: “Težko je strniti vse misli in občutke.
Stati na cilju takšne preizkušnje, je nagrada vsem letom treningov, odpovedovanj, bolečin,… kakor tudi dragulj vsem lepim trenutkom, ki sem jim bil deležen v letih aktivnejšega življenjskega sloga.
Tekmo in spremljajoče dogajanje, obkroža neka posebna energija. Pozitivna trema in strah pred neznanim, sta me, zadnje noči, redno zbujala. Nervoza je bila prisotna, do trenutka oblačenja plavalne opreme, ko se je, kar naenkrat, dvom, spremenil v odločnost.
Publika ob progi, še posebej »osebni navijači«, telo dodatno napolnijo z adrenalinom. Večji del preizkušnje sem užival in vsega skupaj, je bilo presenetljivo hitro konec.
Plan za v bodoče, je nadaljevati s treningi in morda na naslednji preizkušnji, nekoliko tesneje dihati za ovratnik, izkušenejšim članom ŠD3Športa.
Zahvaljujem se vsakemu, ki je na kakršen koli način, dodal kamenček v mozaik, tega, zame pomembnega mejnika.”
Benjamin Skok (Beno): “Tokratna tekma, tako rekoč pred domačim pragom, zato je bila motivacija še tolko večja, posledično pa tudi lestvica visoko postavljena…z rezultatom pod 5h sem uresničil svoje plane, saj sem od začetka do konca držal visok tempo in umirjeno pripeljal tekmo do konca brez večjih težav…
Kar se same organizacije tiče, pa moram povedat, da je bila speljana tekma na zelo visokem nivoju, brez vsake napake in se lahko kosa z podobnimi v naši sosednji Avstriji in drugod po Eropi, kjer majo več deset letno tradicijo…mislim da jih IM Istria celo prekosa in moram priznat, da je bilo vse skupaj vrhunsko…..zato velika zahvala organizatorju, prostovoljcem in vsem, ki so kakorkoli primogli pri izpeljavi tega eventa… pa sveda tudi vsem navijačem ob progi za bučno podporo, brez tega seveda ne gre…se vidimo drugo leto….Iron Beno”
Igor Ličen: “Še eno kljukico sem naredil včeraj – Iron Man70.3 je za mano…
Prvič v Sloveniji, prvi spopad z takim izzivom, domač teren, vreme kot glasba po željah; Nedelja, 23.09.2018 zgodaj zjutraj…ko pred startom, ves nestrpen poslušam slovensko himno, katera igra meni v čast…jebenti, ne moreš ostat ravnodušen; kljub gumici so se čutile kocine J
Luški remorker je z dvema vodnima topovoma naredil krasno vodno kuliso, manjkala je samo še mavrica, oglasila se je sirena in AC⚡DC…čas, ko glava ragionirat neha, vsaj moja…..odličen začetek, nadaljevanje, verjetno še preveč, pol pa…neizkušenost, prevelika želja, pretiravanje?? so zaključek spremenile v boj mene z mano…. zadnje km je ku angel od tam gor prišu David in me vzpodbujal, jaz sem več ali manj molčal in stiskal zobe, v zadnjih metrih pa čudovita publika in prekrasen ambient, požreta vse tegobe in kar greš…ko sem po dobrih petih urah ugasnil mojo uro, (tokrat nisem pozabil J in v roki stisnil uni kos najlepšega pleha, sem komaj zadrževal solze (mi je blo nerodno ker je bil Beno zraven. Presrečen!!! J ”
Bernarda Habe: “Kar malo prehitro se je približevala nedelja 23.9., ko sem si zadala da se prvič podam na polovični Ironman. Nekaj mesecev nazaj, sem se po daljšem razmisleku, ali se prijavim ali ne, odločila za prijavo. To da bo tekmovanje organizirano v Kopru, tako rekoč, skoraj pred domačimi vrati, in bo ob progi polno domačih navijačev je pretehtalo dejstvo kar malo zastrašujoče kolesarske trase.
In sedaj po končanem dogodku lahko rečem, da sem vesela za to odločitev, saj sem si izpolnila še eno željo oziroma dosegla še en cilj. 🙂 Same tekme me je bilo malo strah, vedela pa sem, da sem jo sposobna oddelat, optimistično sem računala na dobrih šest ur in izpolnila tudi to pričakovanje.
Pa naj se vrnem nazaj na nedeljo, budilka je kot na običajen delovni dan (ne pa običajno nedeljo) zazvonila nekaj minut po peti uri, takoj sem vedela ”koliko je ura” in kaj me čaka danes. Vso opremo, ki sem še imela za odpeljat v pripravljalni prostor, kjer me je že čakalo kolo in dve pripravljeni vrečki, sem si pripravila še prejšnji večer. Pakiranje za triatlon, res ni enostavno in hitro se zgodi da kakšno stvar pozabim, tokrat mi je uspelo spakirat vse: dres, plavalna očala, kapica, čip, nalepke, štartna številka, trak za štartno številko, kolesarski čevlji, čelada, bidoni, geli, brisača, supergi, tlačilka za kolo, komplet vse za se preoblečt v cilju in morda še kaj 🙂 Da si predstavljate kakšno torbo je potrebno spakirat. :))
Pojem moj standardni zajtrk, se zahvalim vsem angelčkom da so me pripeljali do tu, da lahko grem na tekmo, in jih prosim naj me čuvajo. 🙂 In se odpravim, po nekaj minutah sem že na prireditvenem prostoru, kjer začnem srečevati vesele in nasmejane obraze znanih sotekmovalcev, napolnim svoje vrečke, opremim kolo, napumpam gume in se počasi odpravim proti štatru. Vsi si oblačijo neopren, jaz pa malo zaskrbljeno pogledujem naokoli če je še kdo, poleg mene brez. 🙂 Nekaj sem jih naštela in si malo oddahnila, in skrb da me bo v morju zeblo, je bila popolnoma odveč. Nekaj minut pred štartom, napovedovalec po mikrofonu najavi, da me pri stolpu čakata dva največja fena. Res sta mi še dodatno polepšala to jutro, Lovro in Lucija, prave face. Tako me po stolpom, poleg niju pričakajo še ostali podporniki, ki se jih zelo razveselim. Počasi se ura približuje osmi, in šibam na svoje mesto. Zapojemo še himno in štart se začne. Po dobrih desetih minutah stečem v vodo in začnemo, malo me zazebe, ampak po 15 sekundah, postane toplo, ujamem svoj ritem in plavam, navdušena sem nad tem, kako lepo smo razporejeni. Tudi morje nam je naklonjeno, ni močnih valov in nimamo težav. Že se obračamo nazaj in plavamo nazaj proti plaži, malo pred ciljem pa me nekdo prehiti ter mi z nogami sname očala, na srečo, mam so refleksi še hitri ter jih hitro postavim nazaj na mesto. Že slišim navijanje s pomola in kmalu že tečem proti menjalnem prostoru, najdem svojo vrečko, malo obrišem svoje kopalke, si obujem nogavice, čevlje, čelado, in tečem naprej proti kolesu, vse to traja nekaj minutk, potem pa hop na kolo. Prvih trideset kilometrov je minilo zelo hitro, potem pa je šlo malo bolj počas 😀 Vsi smo grizli v klance, eni bolj hitro, drugi malo manj, poseben čar te trase pa je bil ta, da smo se tekmovalci med sabo srečevali, ta hitri so že leteli s Kozine nazaj, ko smo mi še počasi borbali gor. Ko smo se na Kozini obrnili nazaj, sem vedela da je najhujše za mano, in da je kolesarki del, kljub temu, da me čaka še pribljižno ena tretjina in vzpon na Kubed, nekako pod streho. V mislih sem si že predstavljala tekaški del, malo pekoče noge so se spraševale kako bodo pretekle še 21km, sem jim rekla, da se bomo potem ukvarjali s tem in se osredotočila na spuste. Navijači ob progi so bili zakon, vsak znan obraz mi je vlil novo dozo energije in dobre volje. Tudi okrepčevalnice so funkcionirale super. Po Kubedu, je sledilo še precejšnje borbanje do Sv.Antona, ko pa sem prišla do Marezig, sem si oddahnila, spust do Kopra je minil zelo hitro, ko sem se mimo Bertokov vozila proti menjalnem prostoru, pa sem že srečevala trumo tekačev. No, samo še tek, pa sem na koncu. 🙂
Zapeljem kolo na svoje mesto, se preobujem in začnem..aha, tako je to, začutim da se noge ne odzivajo tako kot ponavadi, nekam trdo je vse skupaj.. še preden ugotovim da je težko, slišim ob ograji glasne navijače, ob pravem času, in kar lažje stečem.. polno znanih obrazov po Koprskih ulicah, zato stečem malo hitreje, in kar steče. Lucija in Lovrenc me nasmejita z njunim plakatom in kilometri kar hitro minevajo.. v Bertokih pa vse postano malo težje, pot se vleče, začutim da se mi na podplatih začne delati žulj, preverim čevelj, si zamenjam nogavici, brez uspeha. Ah, sem si rekla, če bo samo žulj, bo ok. Pot po parencani ob avtocesti se res vleče, nekaj dežnih kapljic nas osveži..ura mi ugasne, malo sem nejevoljna ker ne vem več kakšen je moj tempo, pa si rečem, boš poslušala sebe, še boljše. 🙂 Čas si skrajšam z nekim sotekačem, ki mi v enem pretečenem kilometru, pove skoraj celo življensko zgodbo..nevem koliko časa je trajal ta kilometer, ma prisepli smo nazaj v Koper, juhej 🙂
Razveselim se pridih čebelic na okrepčevalnici v Semedeli, tako me postrežejo da se mi še zdaj smeje:)) Dobim novo dozo energije in dobre volje, tudi tempo se mi zopet malo dvigne. V Žusterni že tretjič srečam Davida, ki malo steče z mano, poklepetava in greva, tempo se mi še malo dvigne in že sem v Izoli, pot mineva še hitreje, srečujem sotekmovalce ki že drvijo proti cilju, in si mislim, še malo pa bom tudi jaz. 🙂 Žulj postaja zmeraj večji, me kar boli, zato se odločim da vržem nogavice v smeti. Ker je cilj vedno bližje, zaradi adrenalina, verjetno boli malo manj. Nazaj grede, se še zadnjič ustavim na okrepčevalnici, še par kilometrov pa bo. Borbam, Spet srečam Davida in dvignem tempo, kolikor gre, noge so že utujene, a cilj je vedno bližje. Vsi navijači ob progi so razposajeni, glasni, navdušeni, tako kot jaz. 🙂
Končno semedelskaaaaa juheeeeeej, sedaj pa sem zmagala. Z nepopisnim veseljem tečem proti cilju, srečna ker lahko. To ni samo prihod v cilj polovičnega Ironmana, pač pa veliko več. Hvaležna sem da lahko plavam, kolesarim, tečem, da imam ob sebi ljudi ki me podpirajo in imajo radi, da so navdušeni z mano in jaz njim. Da lahko svoj prosti čas preživljam aktivno, da sem zdrava in dovolj trmasta da take projekte lahko izpeljem, da mi telo omogoča vse te napore, da sem morda komu v navdih in da čutim srečo, veselje in zadovoljstvo v stvareh ki jih počnem. To meni naredi življenje pisano in živo. 🙂 “
