041547721

BANKA KOPER 2. ISTRSKI MARATON – VTISI TEKAČEV DRUGI DEL

Za nekatere prvič, za nekatere drugič, za vse pa ena čudovita tekaška izkušnja. Čeprav smo se matrali se nihče ni pritoževal. Ne prej, ne potem. Vmes smo se, ampak bolj potihem. Na koncu pa smo si nasmejani privoščili osvežitev. In to na soncu. Tako smo poleg kilometrov in dobre volje, nabrali še malo barve.

Naši člani vam v branje ponujajo svoje tekaške vtise. Morda vas bo prijelo, da obujete tekaške superge in greste en krog.

Lara, 12 let, 10 km:

V nedeljo,12. aprila, smo se 3 ŠPORTniki ob sončnem dopoldnevu v lepem številu odpravili na BANKA KOPER 2. Istrski maraton. Nekateri so odšli na 21km, nekateri pa smo šli na 10 kilometrsko progo. Ob prihodu v Korte nas je pričakal voditelj, ki je pobiral ideje Tomaža Klepača za razvedrilo. Tekači smo se ob poslušanju ogrevali, pili domač energijski napitek, se pogovarjali, pripenjali štartne številke na majice (majice so postale vse prebodene)…



Prišel je čas. Tekači smo šli še zadnjič na WC, medtem pa sta naša spremljevalca (vaditelja) odšla po balone, ki smo jih ob startu spustili v nebo. Ker sta jih nabrala za vse nas, za 8 tekačev, so ju vsi ustavljali in ju spraševali, če jim lahko kakšnega odstopitaJ Na start nas je prišel snemati tudi android (leteča kamera), v katero smo vsi mahali. Nato se je zaslišal pok in tekači smo stekli.

Na začetku mi je bilo najhuje, ker sem se mogla prebijati med množico tekačev in ker smo morali teči v klanec. Po nekaj kilometrih nas je pričakala množica ljudi, ki je delila pijačo. Proti koncu proge smo seveda vsi nestrpno pričakovali tunel, ki nas je malce ohladil, obenem pa smo želeli čim prej priti iz njega, saj so nas pajčevine in pajki malce strašili.

In končno cilj, kjer je bilo veliko navijačev, ki so imeli od ploskanja že vse rdeče rokeJ Seveda, če je pa najlepši trenutek, ko prideš v cilj in ti vsi ploskajo.

David, 21 km:

Bilo je fenomenalno – boljše skoraj ne bi moglo biti. Z vseh pogledov fantastičen dogodek za tekače. Vsega tega pa ne bi opazil, če me ne bi trenerja na tek tako dobro pripravila, da sem imel čas opazovati dogajanje okoli sebe.

Petra, 21 km: Sonce+morje+pozitivno vzdušje+glasni navijači+3-mesečo garanje na Bonikifi+super timski duh med sotekači v 3Športu+močno izboljšan čas lanskega teka = 2. Banka Koper Istrski maraton.



Erika, 21 km:

V nedeljo, ko sem odtekla 21 km, sem se počutila srečno kot že dolgo ne. Cilj, ki se je še nekaj mesecev nazaj zdel tako nedosegljiv, je postal resničnost. Tek v množici po glavni cesti do Kopra, sonce, morje, navijači ob progi in na koncu dosežen cilj, vse to ti da ogromno motivacije in zdi se, da se širjenje pozitivne energije kar prenaša iz enega na drugega. Vesela sem, da se 3športniki spodbujamo med sabo in želim si, da bi bilo tako še naprej, saj smo ekipa 1A 🙂

(Ni za v javnost: v 18. in 19. km me je vlekla Bernarda. Rekla sem nikoli več, fak in šit… ma v resnici bom mogoče šla še kdaj 🙂 )

Goran, 21 km:

V sebi sem nekako čutil, da sem pripravljen, da bom 21 km pretekel. Ob začetku priprav, sem zastavil ambiciozni cilj preteči traso pod eno uro petinštirideset, na kar sta me Rok in Ana tudi pripravljala. Presenetila pa me je Rokova napoved, da sem pripravljen za pod uro petintrideset. Sprva sem bil vesel take napovedi, istočasno pa je napoved dobila na teži in kot taka bila kot nekako breme, glas ki me je spremljal vse dni do starta. Večer pred maratonom, nisem nikakor uspel zaspat, ampak sem kljub temu vstal spočit. Prihod v Izolo, srečanje s sotekaci, ogrevanje, vzpodbudne besede in že sem stal v gneči nasmejanih tekačev. Ker je to bil moj prvi, je stres bolj kot ne, zbrisal nasmeh in sem z vso resnostjo zrl v uro na roki. 5,4,3,2,1 start. Držal sem se navodil in že na začetku noge nastavil na tempo 4.50. Strah me je bilo, da bi me množica povlekla, da se ne bi takoj na začetku “skuril”, zato sem trmasto držal tempo, čeprav so tekači kar drveli mimo mene. Vznemirjenost, mravljinci, sreča, bojazen, vse to sem občutil prvih nekaj sto metrov, nato so noge šle kar same. Koliko lepih misli roji po glavi, ponos, da sem del te čudovite družine tekačev, da je ves trud poplačan, ker noge ubogajo, ker gre vse po načrtih. V Kopru prvi klanec pobere svoj davek, vendar na Titovem trgu cakajo prijatelji in moči se čudežno povrnejo, tako da noge kar “letijo”. Na poti v Izolo dilema! Moči imam, želim pospesit, ampak nekako ne najdem korajže. Nimam izkušenj in ne vem če bi zdržal do konca, zato držim isti tempo. Klanec v Jagodje trmasto pretečem in že se spuščam proti cilju. Gledam uro in ugotovim, da lahko pridem pod 1.40, zato pospesim in z nasmehom na obrazu preckam cilj. Kakšen val sreče, ko preckam to izmuzljivo crto, mravljinci segajo do konic nožnih prstov.

Bilo je naporno. Če bi pravil drugače, bi lagal. Razlika je morda v temu, da je napor zaradi strokovnih treningov poznan in kot tak tudi premagljiv.

Ni zadnji, definitivno ni zadnji. Drugo leto pa 42 🙂



No, vas je že zamikalo? Drugače se branja lotite ponovno 🙂

Zbrala: Rok in Tanja
Подвесные потолки