041547721

Folk, probajte laufat … pa ne samo v službo in nazaj!

BANKA KOPER 2. ISTRSKI MARATON smo uspešno premagali, z njegovim prihodom pa so se končale tudi 3ŠPORTove BK2IM priprave. Kako smo doživeli s soncem obsijan tekaški dogodek, bomo še pisali, pred tem pa vam v branje ponujamo prispevek udeleženca naših priprav Igorja Lična. Ob branju se vam bo nasmeh razpotegnil do ušes, lahko pa vam zbeži tudi kakšna solzica. Uspel mu je namreč simpatičen zapis, ki bo tekače spomnil na tiste prve tekaške korake, netekače pa morda spravil v gibanje.

Četudi ima noč svojo moč, mi včerajšnja porcija adrenalina še ni pojenjala, zato en par strnjenih misli, za bodoče rekreacijske tekače… ☺

Še pred dobrim letom, ko sem si s kolesom Parenzano včasih delil s tekači, sem si pogosto mislil: le kako se jim da? Hodim sicer rad, ampak da bi tekel???

In ker se zarečenega kruha največ poje, je najprej hoja postala hitrejša, s počasnim tekom so se nabirali kilometri; v nekaj mesecih je 10ka postala nuja, večkrat v tednu. Za zaključek leta, pa še nor izziv: vpisal sem se na 2. Istrski maraton, no, na polovičko. Ne moreš verjet, kako te lahko tek zasvoji!

Žena je na spletu izbrskala priprave na BK2IM pod okriljem ŠD 3Šport na Bonifiki. In sva šla…oba!

Namreč, še sedaj so na palcih vidne črne sledi samostojnega začetka in zanimalo me je, kako to počno “veliki”. Že na prvem treningu se mi je podrl svet…. Poučili so me, da ne tečem pravilno, da s petami premočno udarjam ob tla in s tem počasi uničujem velik del mojih zglobov ☺ Takrat sem prvih par kilometrov odtekel v novi tehniki in naslednji teden dni sem bil invalid! In če se mi takrat tek ni zameril, se mi zagotovo ne bo nikdar več!

Izgledalo pa je, kot misija nemogoče, da bi lahko v tako kratkem času, bil pripravljen na moj podvig.

Ampak … Ana in Rok sta nas sistematično dresirala, počasi, iz tedna v teden, cele tri mesece. Zaradi službe se nisem uspel udeležiti vseh treningov, ampak vedno me je, običajno še isti dan, na elektronski pošti že čakal zamujen program, ki mi ga je Rok vestno pošiljal. Vedno ( skoraj ☺) sem se potrudil, da sem ga oddelal, čeprav je bilo brez sotrpinov veliko težje….vse do štirih dni pred dirko, ko je nastopil tekaški post – zapovedan!

Nedelja, 12. April: zjutraj ni bila potrebna budilka, zajtrkovala sva v tišini, se čudila, kako za vraga se pravilno natakne čip na vezalke, kako ali kam se pripne štartno številko … napetost je bila prisotna. Ko nas je, ekipco, Ana med ogrevanje vprašala ali je še kaj nejasno, smo bili vsi tiho. Za druge ne vem, ampak moj cmok je bil v grlu. Tudi sam start me še ni pomiril, saj me je zvijalo in tiščalo na potrebo, k sreči ta’malo. Po dobrih dveh kilometrih ni šlo več; se je bilo treba olajšati, kar tam, med 1500 tekači, pa še predsednik Borut je bil vmes ☺

Ahhhh, šele potem je šlo zares. Približno sem naštimal tempo na 4:55, saj mi je Rok namignil, da bi to nekako moral vzdržat. Na treningih nismo nikdar pretekli več kot 15 -16 km pod polnimi obrati, pa še te s kratkimi pavzami vmes, zato sebi ne bi nikdar zaupal, da kaj takega zmorem. Na srečo sem zaupal Roku. Čudovito je šlo in ko sem bil po 2/3 še vedno le prijetno utrujen, sem tempo za kakšno sekundo še zmanjšal. Kolikšno moč ti da čudovita in številna publika in kako mogočna je tista tanka črta, ki se ji reče Cilj, ko te napolni z emocijami tik za tem, ko jo prestopiš, ve vsak, ki je to izkušnjo že doživel. Moj časovni stroj se ustavil pri 1:42:12, pa še lulat sem šel vmes ☺

Hvala Ana, Hvala Rok in Hvala ekipci za pomoč pri tej čudoviti življenjski izkušnji!!

Najbolj pa Hvala moji Alenki, da je uspela prepričat prepričanega ☺

Folk, probajte laufat…

…pa ne samo v službo in nazaj
Подвесные потолки